Kdo je

          Urša Lamut ?

Oktober 1980. Sončen dan. V kranjski porodnišnici zajoka dojenčica, ki jo zaradi spominov na Prešernov dan starši poimenujejo Urša. To sem jaz. Kranju kmalu pomaham v slovo in pomembne življenjske vezi (s)tkem v Novem mestu. Ob tem pa skrbno negujem otroka v sebi. Otroka, za katerega je bila polomljena vrtčevska ograja preveč mikavna, da je ne bi preplezal in jo popihal proti domu. Otroka, ki je prestavljal polže na poti v šolo. Otroka, ki je sanjaril z odprtimi očmi. Otroka, ki ima prodorno mami in zamišljenega očeta. Otroka, ki ima čuteča dedka in babico. Otroka, ki se je brezskrbno podil po travnikih, rabutal sosedove češnje, lovil kresničke, se izgubljal v gozdu, spal skupaj s škrbasto mačko, psom in divjim zajcem brez enega ušesa. Otroka, ki je mlajšega bratca prevažal na balanci kolesa in mu strigel lase brez soglasja staršev. Otroka, ki je bil prepričan, da so Babje štenge čarobna pot v vilinsko kraljestvo. Otroka, ki še danes verjame v vilinska bitja in škrate.

Otroški zasanjanosti so se pridružila leta guljenja klopi v novomeški gimnaziji. S ščepcem domišljije je pouk zgodovine postal novo prizorišče zasanjanosti. In moja disleksija vanj ni imela vstopa!

Pridobitev diplome ni bil del mojih načrtov. Spogledovanja s politologijo in filozofijo sem se naveličala že po dveh tednih. Mami je skoraj spustila volan, ko sem ji med vožnjo zaupala veselo novico, da sem se prepisala na Filozofsko fakulteto v Ljubljani. Zaljubljenost v zgodovino in pedagogiko me je pripeljala do dveh diplom.

Ob zaposlitvi sem željo po delu z mladimi prepletla še z eno strastjo, z raziskovanjem. To me je privedlo do večletnega delovanja v akademskih krogih. Pridobila sem naziv doktorice znanosti s področja sociologije ter se obogatila s pestrimi predavateljskimi pristopi in načini vzpostavitve odprtega odnosa z mladimi ter številnimi izkušnjami na področju izvajanja kvalitativnih raziskav.

Leta 2010, 2012 in 2013 so bila za moje srce usodna. V krogu najbližjih sta se leta 2010 (še) uradno prepletli dve sorodni duši in na moji osebni izkaznici se je zapisal priimek Lamut. Leta 2012 in leta 2013 pa sta v moje življenje vstopila Teo in Ela. Petek trinajsti je postal srečen dan! Nežno sta predramila najgloblja čustva in premaknila gibanje mojega sveta v srčno dimenzijo. Zaman je iskanje te dimenzije v matematičnih učbenikih in priročnikih …, saj tam ne obstaja!

Sočasno s pojavom srčne dimenzije je v meni rastla želja po samostojni poklicni poti. In prišla je Besedokvačka. Besedokvačka že nekaj let uspešno krmari v raziskovalnih vodah in z veseljem  sodeluje z različnimi javnimi ustanovami in individualnimi naročniki raziskav. Za prepih v Besedokvački poskrbijo Mavrični bojevniki in njihovi pozivi k spremembi institucionalne obravnave otrok z ADHD in avtizmom.

Kljub dinamičnemu raziskovalnemu delu se v naš vsakdan prikradejo pravljice, ki vzniknejo v moji glavi iz naključno doživetih dogodkov. Tako sta nastali pravljici »To je moje« in »Rdeči Fičo premaga strah«. Obe pravljici vsebujeta vzgojna sporočila o dobrosrčnosti in pravem pomenu prijateljstva. Želita si v roke vrtčevskih otrok in otrok v prvi triadi osnovne šole.

V moji domišljiji nenehno ropota in pletejo se še tri nove pravljice – Bosa cirkusantka, Klobuk sprememb in Pod tvojo perutko. Mogoče jih prinese psička Pani.

© 2018 by L. U.